Koraki vsakdanji po ulicah vlažnih
v drevesnih kupolah ujete meglice
hlad veje iz te naše ravnice.

In dnevi so dolgi, ko takole sedim
ter zrem skozi okno
pri sosedu iz dimnika vije smrdeči se dim.

Odtavajo misli mi tam daleč v daljave
z morskimi pticami
se podam v višave.

Se vidim hoditi po plažah ogretih
v ritmu valov mi utripa srce
počival bi v senci drevesa
poslušal utrip bi  primorskega dne.

Mraz zime zajeda se v hišno opeko
a moje so misli pod sončno pripeko
le hladna pijača je, ki jo držim
toplo je sonce in morje kamor zbežim.

Tomaž Jevšenak