V sosednji sobi si.

Kaj dela vonj po divjih travah z mano?

Brez besed. Brez misli.

Neka drobcena črka

preskakuje vse pomene.

Nič ne vem. 

Le čutim.

Te.

Ujel si strah.

Rešil ljubkost proda,

preden ga že spet odnese reka.

Ziba se most

nad široko strugo najine bližine.

Včasih vem,

kako odpreti vrata tvojega dotika.

Dovolj je sreče. Za oba.

Povej, 

si že pomlad?

Si še?

Boš spet še kdaj?

Povej,

kako naj vem,

kako me imenuješ?

ob potoku - Majda Kočar