SAL PARADISE
v new yorku hodijo ljudje pod vodo skupaj
z ostalimi podivjanimi ribami in bog ni nič
drugega kot velikanska, na pol mrtva opica.
kako naj z mehurji v glavi potujem v divjino?
kako naj jadram skozi omrtvičene plitvine do
walta withmana, ki je s školjkami v sivi bradi
še najbolj podoben oleseneli kosmulji? ne vem,
a najbrž bom iz travnih bilk zgradil svoj batiskaf,
svoje kamnito kolesje in čakal skupaj s potepuhi
na postaji brez perona, na oblakih brez neba, na
trdem pogradu sedanjosti: na tisti šepet, ki se ne
bo zažrl kot rja v občutljivo jekleno konstrukcijo,
na katero sem privijačil svoje blefersko minevanje.
Vajeni smo že tvojih bistroumnih prebliskov, ki po eni strani delujejo čudaško in odbito, ampak vse nekako tako povežeš (tu s številnimi asociacijami na Whitmana), da se zdi kot dodobra sfrizirana poetična (nerjaveča) konstrukcija, pa čeprav ji skozi neprodušnost podmornice uhaja blefiranje ;) Čestitke,
Ana
blagosloulena, mati in hvala!
pozdravčič,
dani
Blefersko odlično!
lp, Joakim
Si ne morem kaj, da bi se ne podpisala pod Joakimov komentar ;)
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 26. 03. 2013 ob 07:31
- Prebrano 861 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 474.54
- Število ocen: 13