lp

ups, včeraj sem objavila pesem brez bistvenega zaključka,

dodajam danes:

take pa si ne upam izokviriti iz slike

ki je zgolj

dokončna misel

vidiš beseda

tukaj odpoveš

Lidija

Sama nisem niti poskušala pisati pesmi za mamo. Mislim, da je ne bi znala. Sem se pa lotila dveh zgodb, v prvi pred približno dvema letoma sem skušala obuditi najino zadnje srečanje v bolnišnici le nekaj ur, pred njenim oživljanjem, po katerem se ni več prebudila. 

Druge sem se lotila pred nekaj dnevi, morda štirinajstimi, tokrat sem pisala kot neko inventuro za nazaj. Pisala sem zase, se hotela sama sebi opravičiti, zato ker nisem zmogla reči hvala, dokler je bil še čas.

Obakrat je bilo izredno težko, ni bilo pravih besed. Res prav v takih trenutkih beseda odpove.

Oprosti, preprosto, zapisalo se mi je. Mama je umrla 1992.

Lp, Lea

Zanimivo, pesem o pesmi, ki je nikoli ne bo, gre torej za razmišljanje o morebitni pesmi - kaj vse bi morala imeti in česa vsega ne bi zdržala - kot nek uvod v nevidno, nikoli napisano pesem, ki pri bralcu seveda sproža razmislek o tem, kako bi se sploh lahko lotil tako nemogočega pisanja in kaj bi lahko povedal ...

Lp, Ana