Vse je povedano brez ene same besede.
Kot, da bi sonce prvikrat vstalo!
Sedaj stojiš tu pred mojimi očmi,
moj otrok,
ki srce mu trepeta skozi razžarjena,
prekipavajoča lica.
Polna radosti, veselja, z rožami, z ljubeznijo.
ne vem ali bi dala zadnjo kitico ali jo naj raje zbrišem?
Na koncu res malo zamotaš... jaz bi dala proč.
LpA
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!