Spočetka nisem pil. Mogoče malo,
Le za korajžo s fanti pod večer.
Takrat se je potem še vasovalo
In vino je spodbujalo nemir.

In ko sem jo oženil, pri kosilu
Kozarček ali dva za boljšo kri,
In ko zvečer je k maši zazvonilo,
Da sem odplaknil žulje in skrbi.

Potem pa so otroci se začeli.
Podnevi in ponoči večni jok …
Par njiv in gozd dolgovi so mi vzeli
In vsako drugo leto nov otrok.

In žena, moja žena je postala
Vsa druga. Obledel je ves njen cvet
In če sem malo spil, je že kričala,
Da sem pijanec in naj bom preklet.

A sama zame časa ni imela:
Otroci, hiša, njiva, polje, hlev …
Postala je osorna, nevesela,
In gledal sem in nisem razumel.

Povesile so prsi se visoke,
Cvetoča barva je zvenela z lic,
Maščobe plašč se ji ovil čez boke –
In vse bolj sem poslušal vinski klic.

Pijača je razum mi omrtvila.
Nič drugega bilo mi ni več mar.
Ko je bregove jeza prestopila,
Sem jim pokazal, kdo je gospodar.

In leta šla so in otroci šli,
In šla je žena, šla v prerani grob.
Na mrzlem britofu molče leži,
A meni grenko vino teče v drob.

Tam obleži in potlej me črviči
In kljuva v vest, ki streti je ne znam,
Tramovi stropa pa kakor mrliči
Bedijo nad menoj, ko vzhaja dan.

Šele takrat zaspim, a so mi sanje
Le nova muka, novi opomin,
Ko zbujam se, ko znova tonem vanje;
In prva misel je, ko se zbudim,

Da vse bilo je bedasto in prazno,
Da bil sem oče slab, še slabši mož,
Da mi ostalo je le neprijazno
Življenje, trpko kakor vinska drož.

Aleksandra Kocmut - Kerstin