V moj globok poklon Marku Skoku in njegovi čudoviti pesmi Židan dotikljaj dneva

******************************************************************

V nekem mračnem dotikljaju noči,

ko se bo luna razcvetela do onemoglosti,

bo razneslo najina sajasta kokona

na neznatne drobtine trpkosti.

In bodo privršali požrešni netopirji

ter v hipu razgrabili vso to odvečnost.

Na odrešilni bilki bova nemirno zganila krila

in se pognala visoko. Visoko v nebesje.

Prav nič posebnega ne bova takrat.

Ne mala nočna pavlinčka ne velerilca,

ne kalinova veščca ne lipova prelca,

ne steklokrilca ne smrtoglavca,

ne kranjska ovniča ne japonski sviloprejki,

ne navadna medvedka ne lastovičjerepa pedica,

ne volnohrbtki ne hrbtorožki,

ne vresova zavrtača ne malinovi rovčici,

ne zlatoritki ne dlakoritca,

ne tigrasti sovki ne črtasta mlečkarja,

ne jukarja ne vilarja,

ne hermelinarja ne lunika,

ne lobodini mori ne rjava meniha,

ne modri sitci ne purpurni zlatopegici,

ne bleščeči veščici ne okata veščca,

ne prstaničarja ne šesteroprsti pahljačarki,

ne kokljici ne jamarja ne zapredkarja,

ne srpokrilca ne pipalkarja ne mreževčka,

ne ipsilona ne srebrna V-ja ne gami.

Prav nihče od naštetih in nihče od izpuščenih.

Bova le čisto preprosti vešči

v smrtnem vrtincu življenja.

Do poslednjega zamaha.

Beatrice Reiniger