Iščem črke, da bi jih sestavila v pesem,
ki bi mi bila všeč.
Vsaj toliko, da bi jo lahko dala dalje. Tebi.

Pa se nobena ne zdi dovolj prava,
ker vse vedno ostanejo v eni dimenziji.
Ploščate.

Trdo stojijo, tudi če jih mehča
tema in rahlo udarjanje dežnih kapelj.
Brez rime, brez okraskov.

Kot nemi vojaki stojijo in
čakajo generala,
da jim bo dal nalogo.

Lomiti led, osvajati, zavajati?
Ne. Nosijo samo gole besede,
sporočilo za sosednjo vas. Zate.

Kljub vsej moči, ki jo imajo,
da bi lahko nesle težak tovor,
ne morejo prenesti dotika. Nerode.

Kič se lomi pod prsti prave misli,
ki potrebuje teh nekaj črk samo za to,
da potrdijo smer poljubov.

Da je jasno.
Veš?

Sydelle