V oddaljeni sliki
tvoje zabrisane zavesti
lebdi bela meglica
zatrtega spoznanja.
Z drobno žličko,
narejeno iz
materije hotenj,
praskaš z dna
svoje nepredvidljivosti
zaskorjene ostanke dejanj,
ki nikoli niso bila več kot
begajoča,
a brezčasno ukoreninjena
želja.
In rečeš nekomu drugemu v sebi,
potiho:
Saj je čas. Še je čas!