Previdno prediram še zadnjo kopreno,
ki s tempom mi je zameglila oči.
Pobiram ob jasi mahovje zeleno,
da z njim oblazinim kamnite poti.

Preveč sem zgradila plotov negorljivih,
si z njimi sem sama zastrla pogled,
prebrala veliko vodnikov varljivih,
noben v hipu trpkem ni bil na vpogled.

Ker ni še prepozno, počasi prekladam
s police boleče spomine na plan
in v verze, ki prav ta trenutek jih skladam,
zapisati moram: Je jutri nov dan.

Lidija Brezavšček - kočijaž