Ko jo držiš, zapri dlan,

teci in ne puščaj sledi.

V najmanjše prostore

poskrij žar imen,

skovanih na tnalu srca.

Resničnost,

kot mati, ki je ne razumeš,

se vali za teboj.

Dohiti tvoj obraz,

ki zguban s solzami,

išče konec mavrice.

Ko je rdeča za trenutek tvoja,

počisti rjavino s sveta,

pobožaj tla,

odpri se pomladi.

Utrujeni od mrtvaškega plesa

poležavajo nevidni trenutki.

Kot čeri,

prebadajo stopala.

Kot sulice,

se zajedajo v prsa.

Trenutki,

ki te oblepijo s spomini.

Spreminjajo se v pesem,

ko se vračajo v današnji dan,

v pogled, ki sega dlje

od tvojih vrat.

Sandra Kocijančič