Volnene rokavice so tipale za toploto,
dotiki še prepojeni s trenutkom misli,
obliž na grehu je še veliko večji greh,
z rdečo šminko si skrila sled  poljuba.

Gibanje med plastnicami je zahtevno,
spet spopad s preveliko ekvidistanco,
moj zimzelen pa zeleni v mrzlih dnevih
in njena lepota mi je narekovala pesem.

Kdo se trudi umazati nekaj tako čistega?
Kot da ni meje s sanjami in resničnostjo
v pesmih rišem svet s kričečimi barvami
in se res trudim, da ne bi ugasnil sonca.

Oblekel bom črno obleko, barvno srajco,
si zavezal rumeno kravato z biserno iglo,
obul rumene čevlje z rdečimi vezalkami,
zrl v oči, da se bom videl v tvojih zenicah.

Nosiš masko, da ne bi opazil ranljivosti,
spet se skrivaš za zaveso ravnodušnosti,
oblečena si v rdečo oprijeto letno obleko
in bojim se, da razum ne bi preglasil srca.

ius