tako kot strup prodreš v moje žile

namakaš svoje kremplje v kri

počasi se pomikaš pod kožo

svoj vzdih puščaš vsepovsod

pregrizneš napetost med srcema

se odpraviš na sprehod proti solzam

pomahaš očem in tiho šepetaš

skriješ se za podzavest

veš kdaj moraš vstopiti v sanje

in pred vsakim zahodom pomežikneš soncu

zjutraj ko še vsi spijo

odpreš hladilnik in razbiješ jajce

nežno se položiš na ponev

ko namakam kruh v kakav

se počasi umakneš do naslednjega zahoda

Matej_Krusic