Kako je lep ta moj mali svet umetni.
Samo moj je in iz mojih misli zaplojen.
Vse izmišljeno, idealno.

Prav rad blodim levo, desno,
po krajih neznanih, brez kompasa in zemljevida.
Vse kulisa, čisto nič realno.

Zgrabim čopič, svinčnik, kar pač je,
in že prekrijem s soncem tanke,
s smehom smrt, z odgovori neznanke.

In ko nalagam plast na plast,
se na meni ne nabira,
razgalja me, ker hoče iti
do gole kože in naprej,
naprej do konca, jedra, biti.

Jadran