ČOLNIČ

VETRIČ UJEL JE JADRA RAZPRTA

ČOLNIČ ZAZIBAL, POGNAL GA V NASPROTJA.

ZDAJ MIRNO SE VALJ V NJEGA ZAGANJA

ŽE JUTRI MOGOČEN IN HRUPEN  OPOZARJA:

»UKLONI SE ČOLNIČ,

ZAPRI SILNA JADRA.

JAZ SEM MOČNEJŠI

VAL IZ PROSTRANSTVA.«

KAJ BIL BI TI VAL BREZ VETRA, TE SILE.

VETR POLEŽE SE ,

VSE ENKRAT MINE.

RAZPRL BO JADRA ČOLNIČ VESEL

IN VETRIČ ZAZIBAL GA BO, NE MLEL.

ČOLNIČ JE MAJHEN,

MORJA PROSTRANA,

VEDNO SE ZNOVA VETRU UKLANJA.

ZDAJ SAPA POLETNA,

ZDAJ JE ORKAN,

A GLEJ MATI SREČA

GA ŽENE V PRISTAN.

vanda andolšek