Kar ne vem, kaj bi ti napisala, tako si me zadela z vsebino, s sporočilom, kako (!!!) je ta misel lepa! Čestitam, čestitam, čestitam!

Ideja, zgodba, je zame ena najboljših, kar sem jih prebrala tule.

Način, oblika, kako poveš stvari - bi jih sama verjetno malo drugače, vsaj kakšno tako malenkost, npr.

/Morda spomladi, ko prsti se omehčajo,/    (ko se prsti omehčajo)

/s tistim vdihom začetnika./                           (z vdihom začetnika)

/da na poti v nebesa,                                      (da mi na poti v nebesa

mi nekdo v slovo zaigra./                                nekdo zaigra v slovo)

Ampak ne glede na to, točno poznam tvoj občutek, in sem pretresena nad čudovitim opisom!

Bi te kar še naprej hvalila :), pa sem brez besed - za vsakega glasbenika (možno je sicer ta klavir tudi v prenesenem pomenu razumeti, ampak jaz ga bom vzela kar dobesedno): krasota!

Pozdravček, Beatrice

Joj hvala Beatrice, res hvala za takooo lep komentar, jaz pa še vedno ne vem kdaj napišem kaj dobrega in kdaj le za dobro dvojko. Z istim žarom pišem vse le, da se mi enkrat posreči drugič pa ne.

pozdravček Mateja

Ah, pusti dvojke in trojke in petke, mene so že v šoli naučili, da ocene niso povsem relevantne, vedno sem imela odlične, pa vem, da včasih nisem nič bolj globalno razumela stvari kot tisti reveži z dvojkami.

Več od ocen je vredno navdušenje (žar, kakor mu praviš), ki ga lahko vzbudiš v sebi in drugih, to je edino, kar ostane (!)

v spominu, torej edina omembe vredna reč. Nekoga navdušiš, drugega pač ne.

Pozdravček ponovno, Beatrice