Z ostarelimi prsti tipkam po klavirju
in v sebi čutim žalost,
ker nanj zaigrati več ne znam.
Poizkušam ujeti takt
a občutim le svoje mrtve roke.
Morda spomladi, ko se prsti omehčajo,
ko rože mi bodo z vrta cvetele
in me sonce bo grelo,
takrat bom zopet poizkusila zaigrati,
takrat bo melodija in ritem boljši.
Prišla je pomlad,
še vedno čutim silno željo, da zaigram.
Vsedem se h klavirju in zaigram
z vdihom začetnika.
Razbiti ton starosti me je zdramil,
z okorelimi prsti držim za tipke
in končam, ker igrati več ne znam.
Poizkušala sem,
poizkušala sem poleti ob razgretem soncu,
jeseni, ko dež je trkal na okna
in poizkušala sem v novi zimi,
zaman.
Zdaj lahko le čakam,
na tisti čarobni inštrument,
na tisti dan,
ko na poti v nebesa,
mi nekdo v slovo zaigra.
Kar ne vem, kaj bi ti napisala, tako si me zadela z vsebino, s sporočilom, kako (!!!) je ta misel lepa! Čestitam, čestitam, čestitam!
Ideja, zgodba, je zame ena najboljših, kar sem jih prebrala tule.
Način, oblika, kako poveš stvari - bi jih sama verjetno malo drugače, vsaj kakšno tako malenkost, npr.
/Morda spomladi, ko prsti se omehčajo,/ (ko se prsti omehčajo)
/s tistim vdihom začetnika./ (z vdihom začetnika)
/da na poti v nebesa, (da mi na poti v nebesa
mi nekdo v slovo zaigra./ nekdo zaigra v slovo)
Ampak ne glede na to, točno poznam tvoj občutek, in sem pretresena nad čudovitim opisom!
Bi te kar še naprej hvalila :), pa sem brez besed - za vsakega glasbenika (možno je sicer ta klavir tudi v prenesenem pomenu razumeti, ampak jaz ga bom vzela kar dobesedno): krasota!
Pozdravček, Beatrice
Joj hvala Beatrice, res hvala za takooo lep komentar, jaz pa še vedno ne vem kdaj napišem kaj dobrega in kdaj le za dobro dvojko. Z istim žarom pišem vse le, da se mi enkrat posreči drugič pa ne.
pozdravček Mateja
Poslano:
18. 03. 2013 ob 21:59
Spremenjeno:
18. 03. 2013 ob 22:05
Ah, pusti dvojke in trojke in petke, mene so že v šoli naučili, da ocene niso povsem relevantne, vedno sem imela odlične, pa vem, da včasih nisem nič bolj globalno razumela stvari kot tisti reveži z dvojkami.
Več od ocen je vredno navdušenje (žar, kakor mu praviš), ki ga lahko vzbudiš v sebi in drugih, to je edino, kar ostane (!)
v spominu, torej edina omembe vredna reč. Nekoga navdušiš, drugega pač ne.
Pozdravček ponovno, Beatrice
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!