danes so se v mojih temnicah
polegle vse snežinke minule zime
odložile so se na razbeljene
marmorne mize
ki zastirajo pogled zdelanemu srcu
da ne vidi vsega tega klanja okrog sebe
malo je zaprasketalo
meglica je izpuhtela skozi usta
belina je poniknila
v tisti temi tam notri
globoko za rebrno mreno
izgubila barvo
in obstala v tišini
kot da je nikoli ni bilo
v čakanju na pomlad
v sivem zatišju neobičajne megle
porojene iz snežne beline
skladam zeleno popevko
Super pesem, le zadnji verz bi odstranila, se mi zdi, da je predzadnji pravi za konec?
Lp, Ana
bo kar držalo :)))
LP, L
Kot bi bila pomlad izdelek ali vsaj tapeta ali vsaj melodija ... kljub tišini, meglam in rebrom, bo zima vendarle šla - je čutiti, šla bo mimo in mimo bo prišla pomlad. Zanimive besede, ki slikajo to neskončno čakanje ;) Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!