Beatrice, zelo trpko vsebino izpoveduješ. Uporabljaš lepe primere kot se za balado spodobi. Morda bi razmislila o zadnjih dveh vrsticah, ali nista morda odveč.

Sicer pa bo na violino tvojega telesa jutrišnji dan natrosil svetlečih žarkov, boš videla.

čao

A

Super pesem! Andrejkin pomislek je na mestu - se mi pa zdi, da bi bilo vprašanje vseeno dobro ohraniti, le tisti zadnji verz bi črtala - ker pove nekako: ej, saj sem se hecala, čisto kul sem, tisto, kar sem prej povedala, je bilo prej ... Skratka, zmanjšaš težo pesmi.

Lp, Ana

Andrejka, hvala za komentar in tolažilne besede, medicina človeka včasih pač porte, mislim, da se človek na smrt nikdar popolnoma ne navadi, najmanj to je, da se vsakokrat spomni na lasten konec. Bom upoštevala in premislila o zadnjih verzih, samo če izbrišem obe vrstici, je čuden, nedokončan zaključek.

Urednica, hvala za pojasnilo Andrejinih besed, razumem kaj mislite glede hecanja. :) Imate prav, sem zbrisala. Naj zdaj spremenim tudi Kaj trkaš, smrt?, morda v Kaj hočeš, smrt?, bi bil to bolj logičen zaključek? Ne vem!

Pozdravček obema, Beatrice

Meni se zdi tvoj predlog: Kaj trkaš smrt? čisto v redu. Ponavljanje doda neko zgoščenost. Ne vem pa, kaj bo rekla Ana.

čao in pozdrav

A

Tudi meni se zdi to (retorično) ponavljanje vprašanja in vsi prividi, povezani s prihodom smrti, na mestu. Uporabljaš zanimive besede, asociacije, primere, slikovito opisuješ to nezaželeno prihajanje prehitre smrti, čeprav bi jo lahko zaradi verza:

na vrata moje neoporečne osamljenosti,

razumeli kot konec samote.  Pesem tudi ritmično lepo teče. Čestitke,

Ana

No, Andrejka, obveljala je tvoja. ;)

Urednica, hvala za pojasnilo in črtico! :)

Pozdravček obema, Beatrice