halo, me slišiš?
Slavica sem
nisem duh preteklih zvez
ogledalo tvojega odseva
še kako živa tlačim
ta nerazumljen svet
bosa stopala s koreninami
sedanjosti zaman
božajo tvoj teren
ne čutiš jih
ker vztrajno jih odrivaš
v mrtvo branje
kot užaljen deček se mi zdiš
ki skriva svoj obraz
v nedrjih mrtvih orhidej
in še vedno praska izgubljeno
na plan
strezni se, objemi dan
ker noči predolge v tišini
ti ne bodo odprle vrat
do vzplamtele sreče
in še zadnji krik
utrujene moči
v moji prošnji
bo zamrl
še preden boš spoznal
da mene ni več
v tej zmedeni sliki prevare
in v snopu brezbarvnih dni
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: spominčica
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!