Jaz, gora

Komaj dojemam,

kako daljnosežna

je pokrajina

pod menoj,

pogled kot strnad

preletava nižave,

že dolgo v mraku.

 

Na moje skale, ruševje,

planike, kozoroge,

sije zadnji žarek.

Vse sosede doline so šle,

njih množica pred mano ...

Prijateljice gore,

me smo poslednja češulja,

kamniti vrhovi brez rastja - brez smole.

 

Je še kaj hujšega

kot čakanje

s skominami teme?

 

Dali so nam dovolj časa

za opazovanje:

že dolgo je tiho -

šušljanje, čebljanje veselih dolin,

zdaj le še veter otožno zavija

in žalostno kliče smrt.

Beatrice Reiniger

Marko Skok - Mezopotamsky

Poslano:
16. 03. 2013 ob 12:12

yes Fajn bi bil še odmev doline, če se ti slučajno utrne smiley

Lp, Marko

Zastavica

Beatrice Reiniger

Poslano:
17. 03. 2013 ob 07:56

Razmišljam in razmišlja pa ne razumem, ne vem, kako misliš?

Doline so mrtve ...

Hvala :) in pozdravček, Beatrice

Zastavica

Marko Skok - Mezopotamsky

Poslano:
17. 03. 2013 ob 13:58

Ma, ne se preveč mučiti : )  Samo pomislil sem na naslov Jaz, dolina : ) Le preblisk : )

Kaj bi dolina povedala in ni nujno, da se naša na to pesem : ) Mogoče bi bila nostalgična, na smrtni postelji ...

pozdrav iz ljubljanske sivine, Marko

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Beatrice Reiniger
Napisal/a: Beatrice Reiniger

Pesmi

  • 14. 03. 2013 ob 15:36
  • Prebrano 731 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 257.38
  • Število ocen: 8

Zastavica