Jaz, gora
Komaj dojemam,
kako daljnosežna
je pokrajina
pod menoj,
pogled kot strnad
preletava nižave,
že dolgo v mraku.
Na moje skale, ruševje,
planike, kozoroge,
sije zadnji žarek.
Vse sosede doline so šle,
njih množica pred mano ...
Prijateljice gore,
me smo poslednja češulja,
kamniti vrhovi brez rastja - brez smole.
Je še kaj hujšega
kot čakanje
s skominami teme?
Dali so nam dovolj časa
za opazovanje:
že dolgo je tiho -
šušljanje, čebljanje veselih dolin,
zdaj le še veter otožno zavija
in žalostno kliče smrt.
Fajn bi bil še odmev doline, če se ti slučajno utrne 
Lp, Marko
Razmišljam in razmišlja pa ne razumem, ne vem, kako misliš?
Doline so mrtve ...
Hvala :) in pozdravček, Beatrice
Ma, ne se preveč mučiti : ) Samo pomislil sem na naslov Jaz, dolina : ) Le preblisk : )
Kaj bi dolina povedala in ni nujno, da se naša na to pesem : ) Mogoče bi bila nostalgična, na smrtni postelji ...
pozdrav iz ljubljanske sivine, Marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Beatrice Reiniger
- 14. 03. 2013 ob 15:36
- Prebrano 836 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 257.38