Ženska sem.
Lahko naju izjočem na robu bistrine,
ki je ne bova nikoli obiskala.
Čudno.
Vseeno te vedno vidim tam,
veter ti mrši lase,
nekam večji si od mene.
Ko se dotaknem tvoje besede,
mi z nasmehom podariš dlan,
da vanjo odlagam svoje solze.
»Ko boš potrebovala, me boš našla tu,«
praviš.
Med nama sta samo hrepenenji,
pol mojega in pol tvojega,
lepo nežno padata skupaj,
hvaležna za dih,
vajena hladu škatlice
s stenami iz ogledala.
Saj ne moreta drugače,
kot da sta si všeč.
Tvoje sebi in moje sebi.
Tako podobni sta si,
da se držita za roki
in plešeta plešeta smeh
na vodni gladini.
Midva molčiva.
Na robu bistrine,
ki je nikoli ne bo.

poetesa