Dan poveša veke k večeru, 
po cestah popotniki 
v svet hitijo, 
njihove misli 
se daleč pred njimi 
v prahu vročih cest podijo. 

Sedim. 
V prijetnem hladu dreves, 
v parku 
moje domišljije. 
Misli mi tavajo v svet, 
ko sedim na klopci 
pod zelenim razkošjem dreves. 

Povešene veke dneva 
in nežen vetrič 
tega toplega večera, 
poneseta moje umirjene misli, 
v pernico, 
do novega dneva.

Tomaž Jevšenak