Gledam nekega večera, nek film
(zgolj za pozabo tegob tubivanja,
kot iz resničnega zanimanja).
Naslov filma se mi je že izmuznil
skozi vijuge možgan nekam v neznano.
Film je menda bil ruski, čeprav
je deloval nadvse ameriško:
vsaj eno uro, uro in pol trajajočega
filma, so razni rahločutni tipi,
na različne unikatne načine
pretepali ali kako drugače maltretirali
raznolike ženske, različnih starosti,
ras in ver, jih nadvse domiselno
davili in ubijali.
Vmes sta bila uprizorjena dva
krvava spopada podivjanih psov
in obakrat je zmagovalec za sabo
pustil kup masakriranih, in nekaj
še hropečih v usodo vdanih mrcin.
Pa neki policaji so se gonili okrog
in neki norci so na vse pretege kričali
in vzporedno je bil (začuda) čas še za kratko
romanco med dvema obrobnežema.
S klišejskostjo strele z jasnega me je
presenetil konec filma, ne da bi mi dal
dojeti kakšno poanto, ne da bi mi razkril
kakšen globji smisel življenja ali mi
ponudil kakšno razsvetljenje, vsaj katarzo.
Nič.
Pustil me je praznega.
Že sem stegoval roko po daljincu,
da bi izignoriral TV ter se posvetil
svojim preljubljenim posteljnim opravilom,
kar prične preko ekrana polzeti napis:
Med snemanjem tega filma ni poginil,
niti ni bil poškodovan noben pes.

Dobro.
Dobro, sem pomislil,
vsaj nekaj.

O ženskah
pa nič.
 

Tomaž Mahkovic