Prišel je čas, da nov sonet napišem.

Se dosti vsega v meni je nabralo.

Naj jok in smeh in tudi dvoma malo

gre na papir - tako nemir izbrišem.

Vse, kar zgodi se, svojo pesem nosi

(čeprav je marsikaj očem prikrito)-

tak nežen spev, ki trga silovito;

naslednja smelo ponovitve prosi.

Kako v sonet zasnuti temo pravo,

ko ena z drugo v srcu se borijo?

Le nekaj vem, potlačit' jih ni zdravo.

Kar naj se misli moje umirijo ...

Ne bom obračala sveta na glavo,

čeprav besede kar na plan drvijo.

  +

Ustavljam konje v slepem zdaj poletu,

ker Kočijaž počitek potrebuje.

Sem ga vprašala, če že Pesem snuje ...

Je rekel: Že, a ne še v tem sonetu.

Lidija Brezavšček - kočijaž