Iz preje tvojih sanj bom vsak dan vstala,
čeprav november bo že zdavnaj zledenel;
čeprav ne bo me, še me boš imel,
ker vate z dihom jaz bom priti znala.
Še ko lasje mi bodo posiveli,
spominjala se tvojih bom dlani,
dotikov, ki ne bodo zvodeneli,
čeprav me nežnost tvoja zdaj boli.
Na sebi čutim tvoj pogled strmeči,
saj sanjam, res, a veš, jaz sploh ne spim.
Ne pusti prosim te, da kar imava,
uide. Naj v večnosti te obdržim ...