Ozrem se vate šele, ko zapoješ.
Tvoj glas je čuten. Strasten. Vroč.
Zaliva mi sleherno kožno poro.
Nikakor ne morem od tebe proč.
Tekoči ogenj imaš v grlu -
kot da je vanj sam bog
vsadil ta nezemski zvok -
in čarnost sirene v očeh
in neubranljiv nasmeh -
in jaz
hočem tvoj glas.

Ukradla te bom,
ukradla za to noč,
in boš moj Šeherezada;
pel mi boš o ljubezni,
kajti imam te rada
vsaj dokler se ne zdani,
dokler ti glas ne ohripi,
dokler ti ne razpoka nebo ...
Potem lahko umolkneš
in bo, kar bo.

Aleksandra Kocmut - Kerstin