skozi jutranjo roso spečih drevesnih velikanov 
upognjenih in zvitih 
preden je bog Sonca vstopil v ta zemeljski raj 
sem stopal tiho in hitro, da ne bi prebudil rušovca, 
ki je klical k ženitvi. 
Da ne bi odpodil lune z jasnega neba 
preden bi se na nebo 
pritihotapila megla. 

Nad drevesno mejo, 
takoj za studencem 
me je pričakal sneg - še zadnji ostanek botre zime 
rušovc je snubil ptico svojo v grmovju 
malo višje pa so se mladi kozorogi tepli za prevlado v čredi 

dan se niti še začel ni 
pa je dal že vse sladkosti naenkrat 

Ni se mi bilo potrebno dotakniti neba 
gore so se spet dotaknile moje duše