Na otožnem vrtu starih ceder

sva pred mnogo leti

skupaj bežala v praznino.

Takrat se nisva menila

za grobove

na drugi strani dvorca,

rasel si in izginjala sem,

rasel si in izginjala sem,

dokler nisva izginila oba.

Takrat nisva čutila

hladnih senc visokih iglavcev,

ki so opazujoče

vršile svojo zgodovino.

Takrat sva odklanjala

silovito zapuščenost prostora,

še ptiči so se ga izogibali,

preslišala sva njihove prilike

in utripala po svoje.

Otroka ateistov

nisva nikoli zares verjela

v magijo,

v črno meglico tega vrta,

in nehotno sva zdrsela v preteklost,

v neka tuja življenja,

med junake svatb,

ki so nedaleč stran ležali pod rušo,

med oporoke neznanih starcev,

med sladke prisege davno ugaslih zaljubljencev.

Klečala sva med šentjanžem in pelinom,

ki ju daleč pod drevesi ni sonce nikoli obsijalo,

obdana s kromlehi

sva prisostvovala žrtvovanju jerebic,

prosila sem: Odidiva urno,

pa je bilo prepozno

ali prezgodaj v veku,

pa je bilo pregloboko pod zloveščimi cedrami

ali previsoko v temi vesolja,

samotna davnina

nama je takrat

izpahnila duši.

Beatrice Reiniger