Stepa v večeru mirno čaka
jutra,
konjev,
divjih sapic.
_________________________
 
Stojim na planem pod ozvezdji
veter je popotnik z mano,
širna stepa pod gozdovi
vonj plamenov v daljavi.
 
Ples razbrzdan, divji,
konji divji v galopu
z njimi se podim po stepi
kot z viharjem nad gozdovi.
 
Dišeče veje - smrekovi vršički;
manem trudne roke v soju sveč.
Veter se ujame v ogenj
svetloba sveče ne obstane.
 
Svet zavije se v tančice
v večerne sape gozda,
ples prisoten le v meglicah
v soju ognja svet je senc.
 
Ritem bobnov, 
sence in obrisi potnih konjev in plesalcev,
iskre ognjev
divjih zmajev.
 
Okna vsa zastrta pred pogledi,
vse zavito v tančice.
Vsa ognjišča so ogreta,
v mojih prsih, iskre vraga.
______________________
 
Stepa se zasidra v srcu
ogenj divji ne ugasne
ritem bobnov te prevzame
vonj svobode ne usahne.

Tomaž Jevšenak