videl si

spregledal

lastne glasilke so ti nenadejano povedale

kar je bilo zapisano v temi

slišal si ušesa so sama razumela

oči so končno toplo prepoznale

in zdaj veš

ko poješ zares poveš

nespremenljivo vsebnost edine prave pesmi

mnogo verzov

napaberkovanih

nanizanih v brezmestje sočasij

narisanih

z najlepšimi potezami skaligrafiranih

je izdihnilo

preden si jih zataknil za strune

tale pa je

ostala

zvibrirana

samo zate

nekje v podzavesti  tudi zanjo

lebdi med sozvočji

podrhtavanja odbliskov življenja

tvojega

njenega

če je ta sploh možna

je TO večna melodija

valovanje

ostaja

pesem je končno tudi njena

dopuščaš

ona pa

še vedno ne pleše

Lidija Brezavšček - kočijaž