
htio sam jutros napisati
pjesmu o dobrome
starome bračnome kresanju
ali tema mi se učinila preuskom
kao vulva neke afričke mladice
za predivnu metaforu koju nađoh
sretan kao pećinski čovjek
kresneš kamen
od kamen
i eto je, vatra
Posrečena, samoironična, hkrati pa prijetno domača pesem, ki v kratkem povzame vso zgodovino človeštva - to pa ne bi več obstajalo, če ne bi bilo kresanja (obeh, ki ju omenjaš). Čestitke,
Ana
hvala Ana, hvala za predivan komentar i plemenito čitanje, velika mi je čast i radost
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Mensur Ćatić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!