Prižigala sva sveče,
kače ravnala
v loke mavric,
peresa krokarjev
zatikala v pasove ...
Risala sva zemljevide
drznih potovanj,
z dimom in truščem
podila zle duhove ...
Spala sva z odprtimi očmi
ob sapah bobnov,
ki so dolgo ropotali v noč ...
A ko sva le za hip
spustila veke,
je vrag pomočil prste v barvo
s cinobrom popackal
najin portret.
Zdaj se sama vračam tja,
kjer ulice opevajo najini imeni
in vonj pečenega kostanja
kriči od lakote po naju.
Ko bo utihnil boben v noči
se snideva spet spodaj,
v jedkani kamri podzemnih globin
in spet ugledam tvoj nasmeh ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: platanas
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!