ko sem neznanemu nasmešku
dvignil roko v pozdrav
mi je tudi ona
spontano pomahala
nazaj

da sem skoraj pozabil
na smrt, ki je zrla
iz zelenomodrih ustnic
narkomana
ležečega na tleh vlaka
dve postaji nazaj

in na čredo mladih
njih lačnih pogledov
in njih sladkih upov
da bodo mogoče videli
gospo smrt v živo

dajte mu prostor
ne mu odžirat kisika
sem rekel
niso me slišali

prihod bolničarjev
je uničil njihove
zadnje upe

ostali so
prazni

escapenoize