Sediva na tleh in v ozadju
pet tonov riše melodije za vzdušje.
Čaj je vroč.

Trenutek za rojstvo poezije,
ki živi.

Predlagaš sprehod po mestu.
Počasna sva in odkrito
zreva v oči.
Slutnja je v zraku.

Vzdušje je božično, baje.
Jaz vidim samo tebe s škatlo, ko
postopaš okoli in se pretvarjaš,
da zreš drugam.

Rad bi ujel lučke.
Preveč jih je. Ne morem te ujeti.

Samo približam se. Vem, da zadnjič.
Tvoj pogled ostaja zadaj,
izgubljen. Nasmehni se,
prosim, hočem lep spomin.

Objamem drevo in ga pobožam
po hrapavem licu. Stoji,
zasidrano v nebo.
Ne morem te premakniti.

Ne morem verjeti, da sva
bila za trenutek najlepša.
Slikajva se zdaj.
Jutro je samo.

Sydelle