Širna polja med gozdovi

med obrežji kopenskega morja

širijo se zlata polja

polna težkih klasov zrnja.

Kakor veter kodra vodo,

se igra z valôvjem zlatim,

valovi ga, oblikuje.

Ko ustavim se, pogledam,

če prisluhnem, slišim petje.

Petje ptic in prhutanje kril,

petje vetra ob bregeh zelenih,

kamor se je ujela pesem

z morja zlatih klasov.

-------

Na zelenem bregu

mogočna, stara smreka,

z vejami me v senco skrije.

Zlato klasje,

mak rdeči,

pesem vetra,

pesem ptic.

Kaj želel bi še od dneva

v senci pod drevesi skrit.

Gledam polja in poslušam pesmi,

ki nihče jih več ne poje,

pesmi, ki jih veter piše,

to so tiste ki jih klasje poje.

Rdeča lica v soncu pordela,

tam na polju vidiš srečo,

ki med klasjem klije.

Mak se v vetru upogiba,

k sebi vabi pesem,

veter s klasjem ga pokriva,

v poletnem soncu klasje ga

v svojo senco skrije.

-------

Tomaž Jevšenak