Lepe pesmi pišeš
vedno znova spet,
še eno, krasno,
boš spisala
spet čez mnogo let.
Podobno, a drugačno.
Ker ne veš, če sonce zdaj
je svetlo ali pa temačno.
Oddaljene nekoč
vse misli bodo pokazale,
če težke rane danes
bodo brazgotine male.
In jutri vedela boš,
da včeraj je bolelo,
a spoznala, da streti
ne bi smelo.
Morda čez dvajset let
pomisliš na današnji svet
v smislu zgodbe stare,
ki je delala utvare,
a leta so ji dopustila,
da srd je z voljo umirila.
Mogoče ... ne, prav zagotovo,
tedaj napišeš Pesem Novo.