Večno se vzpenjam po skalah

vedno najdem oprijem v skali
poznam jo tudi v popolni temi
veter je vedno na moji strani
in tudi ko sneži hodi gora ob moji rami.

Jeklenice mi vedno pojo
prijazno me spremljajo kavke
oblaki mi nikoli ne zmotijo pogleda.

Moja sreča se vzpenja proti vrhu
na koncu pa se vedno smem dotakniti
tkanine neba in rjuh, ki pokrivajo travnike in gozdove
in vodne preproge, ki potujejo po dolinah.

Ko bo prišel konec naj me skurijo na grmadi
kar ostane pa naj praztresejo po vetrovih,
ki bodo kot vedno ječali okoli vrhov.

Ko boste drugje prižigali sveče se za mene povzpnite
na bližnji grič in prisluhnite vetrovom.
z njimi bom potoval tam okoli in varoval vse,
ki bodo hodili po mojih poteh.

Ko me ne bo več takega kot sem sedaj
hočem biti povsod med vetrovi in med gorami
svoboden kot ptica
v vsakem zrnu, ki se ga dotikajo cvetlice.

Naj ne zasedam prostora v mestu
stresite me med skale in zvezde
naj se vrnem domov
čakal vas bom ob vsakem sončnem zahodu.

Tomaž Jevšenak