Na vseh najinih sprehodih
sta se tu pa tam
obliznili le senci.
Najini senci ...
Grbančiva se
vsak na svoji strani
izhojene poti.
Brez dotikov,
od katerih bi ostala vsaj praska,
brez laži iz podzavesti,
zbadajočih pogledov,
poteptanih želja.
Najinih želja ...
Ostali so le
mokri robčki,
nos,
oči,
svinčnik z zlomljenim grafitom,
med zmečkanimi papirčki.
In nema usta.
Najina usta ...
Poslano:
27. 02. 2013 ob 16:38
Spremenjeno:
27. 02. 2013 ob 19:41
... IVANA ...
Poslano:
27. 02. 2013 ob 18:40
Spremenjeno:
27. 02. 2013 ob 19:41
Občutena, lepa, pomislim, kolikokrat se kot sence sprehodimo drug mimo drugega ...
Še mnogo tako dobrih pesmi, Ivana
Lp
A
Hvala Andrejka, zelo sem vesela tvojega odziva, hvala za komentar.
Hvala tudi Walterju za znakovni komentar.
Pozdrav obema,
Ivana
Se strinjam z Andrejko.
Nekaj me zmoti: sta na sprehodu (zunaj), na koncu pa miza s papirčki, vmes ni zaznati, da/kdaj bi se okolje spremenilo.
LP, mcv
Poslano:
27. 02. 2013 ob 20:02
Spremenjeno:
28. 02. 2013 ob 11:35
(Zunaj)? tega nisem zapisala, sprehod je metafora - življenska izhojena pot ...
Mislim, da me je Andrejka povsem pravilno razumela, glede poti.
Hvala ti vseeno in pozdrav,
Hvala tudi številnim članom portala za izbor
Ivana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: gantarivana
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!