Vonj po lovorju
golo telo nimfe se skriva
v starem deblu kot da se bog
še ni odločil ali bi ustvaril
rastlino ali žensko
njeni lasje so črno listje
in boke ovija hrapava skorja
zaprte oči skrivajo strah
da se bo nebo ki ga podpirajo
krhke roke zdaj zdaj
zrušilo nanjo
temno nebo je napolnilo
gladino razburkane vode
nekdo mi puli lase
in jih dodaja v čorbo
zdravila za svoje frustracije
ostajam le še
v berninijevem marmorju
čakajoč na naslednjo
metamorfozo
Nekdo ne zna ocenjevati. Najbrž se je našel v začetku druge kitice ;)
Super pesem.
Poslano:
27. 02. 2013 ob 09:00
Spremenjeno:
27. 02. 2013 ob 10:05
Metamorfoze - od prazgodovine pa do danes še vedno neznane, pa vedno opevane. Domiselna metaforika, ki se s premišljeno vsebino zaokroži v odlično pesem z (žensko) bivanjsko tematiko. Mogoče se človek (tukaj konkretno ženska) ves čas prerojeva, pa tega še vedno ne zna prav pojasniti, občuti pa. Čestitam,
Lucija
Hvala, Lucija in prašeg!
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 26. 02. 2013 ob 20:35
- Prebrano 865 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 590.04
- Število ocen: 17