Písala sem, kadar bolečina
Je močneje v meni zakričala.
Pisala sem, kadar sem se zbala
Temnih, neizmernih sil spomina.

Písala o svetu, ki ne biva,
O usodah, ki se ne godijo;
Vedela ne, kaj za utopijo
Realistično življenje skriva.

Písala brez pravega razloga,
Brez konkretne, smiselne osnove.
Stare pesmi so postale nove,
Polne ironije in poroga.

Da pričarala bi si nazaj
Nekaj, kaj ne da se uloviti,
Pisala sem pesmi svoje biti,
Kot je tale, ki jo pišem Zdaj.

A življenje ni več utopija,
Saj ravno zdajle marsikje mineva
In drugod na novo se rojeva.
Ne usoda, človek ga odvija.

In ni časa več za jok na rami,
Za prijazne, vljudnostne besede,
Za stisk rok, za čustvene poglede,
Ker že drugo se vali za nami.

Tale pesem, ki jo pišem Zdaj,
Nosi v sebi majhno sporočilo:
Da nikdar se več ne bo vrnilo,
Kar nam pobegnilo je že kdaj.

Tale pesem, ki jo pišem Zdaj …
Mar res vredno je največ spoznanje,
Če pa ti v očeh ugasne sanje,
Ki nikdar jih več ne bo nazaj?

Ko vse to še ni bilo mi znano,
Me je svet zavijal v pajčevino,
Sladko od laži kot staro vino,
Me tolažil in igral se z mano

In pretvarjal se, kot da je raj.
Zdaj pa ne več, ker sem že velika
In ker se nič več ga ne dotika
Tale pesem, ki jo pišem Zdaj.

Aleksandra Kocmut - Kerstin