V neki (ne ravno stari)
mesnati meščanski riti,
se je že več dni zapored
brbotajoče pripravljala
pubertetniška miazma
ustvariti svoje neizogibno
življensko poslanstvo:
v kiselkast vzduh zavit
migotljav mehurček.
In danes, v kavarni, ga je
(s pomočjo brata prdca)
lahkotno izrinila na površje
(nič krivega in nič slaboslutnega)
sedala oblazinjenega stola.

Vzvrtelo se je nekaj
bivolje izrogačenih oči
tja v pajčevinast strop;
starcu z brado, namočeno
v pivsko peno, se je kolcnilo
(morebiti zgolj slučajno);
nekaj nosnic se je ribje
hlastajoče razprlo in vzdrgetalo;
mene pa je veter razsvetljenja
odnesel domov kuhat kavo
in precejat poetične blodnje.
 

Tomaž Mahkovic