Brezkončna cesta, odprta
vrata,
prilitek svita,
odboj občutka, brzica zlata
me vodi tja.
Kjer mehka trava, neskončnost plava,
brez krivde glava,
bučeče mir v globini vdiha
me prepozna.
In noč nemirna, pesem izvirna,
podoba mehka,
svetloba blaga polzi predirna.
Saj sem doma.
Pod tvojo kožo me srh preveva.
Naj še do dneva
tvoj stih veleva - Seveda smeva.
Ostaniva.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!