Ravno pogledu domuje
zeleno zlato morje.
Kot dih je. Polje.
Savinjski človek časti
čašo visoko nalije,
na dah jo izpije.
Toplo glavo znoj oblije.
Curek za curkom izlije.
Grlo odžejano živo zapoje.
Delavno, horuk v nove čase,
z Romuni, s Hrvati brati,
bogate, zelene kobule ubrati.
Za bagatelo, črn kruh,
enolončnico na žlico dati.
To so novi časi,
ko domač,pošten
se briga zase.
Delavni, brezposelni, kje
ljubi, dragi, pivci, mi Slovenci ?
Ni za delo moji naciji,
ki spi v tranziciji, demokraciji.
Je za jelo savinjski civilizaciji,
ob kriglu piva, pečenki z ocvirki.
Poti stečejo v ravnino,
ki plodno obdari,
s sladko, grenko peno.

poet