V nedeljo sem šel v lunapark. Sploh ne vem kam, ker že dolgo nisem videl v svoji okolici nobenega in res je že skoraj marec, ampak napovedujejo, da bo snežilo, če vam to kaj pomaga. Skratka šel sem, ker tam že dolgo nisem bil. Tako so mi naročili, vsi - različnih velikosti, ampak manjši od mene - in ubogal sem. Ne vem zakaj. Tisti hip se mi je zdelo primerno. Kot v polsnu sem stopal po parku in z roko tipal hladne, hrapave in zarjavele površine. Nato sem odšel na kolo. Usedel sem se na hladno železno ploščo in polizal sveže slana lica in takrat se je kolo začelo premikati; sprva počasi, nato vedno hitreje. Postopoma so se pisane barve razlile po prej temnem razgledu in začutil sem, da sedim na mehkem in udobnem sedežu. Mimo ušes se je podilo zadovoljno otroško čebljanje in iskal sem svoj odsev. Nisem ga našel. Vame je strmela samo neka druga, a vendar silno znana podoba. Zaprl sem nama oči in šepnil: "Ne hiti skozi življenje." 

prašeg