Nocoj dišiš omamno kot dekadenca
Glasno donenje orgel, teža žametnih zaves,
vztrajno potovanje črnih gondol ...
Nocoj dišiš po svečah, mistiki in smrti.
Na vlažnih ustnicah
čutim skrivnosten plamen tvoje vroče sape,
kaplje voska se strjujejo na tvojem čelu.
Z zapestja odjekne slepeč žarek zlate ure skozi zenico
globoko vame, v mojo prevzeto dušo,
tvoji koraki se sučejo po parketu škripaje,
star les in moten sijaj violine,
prenapneš lok, da kriči strast,
in točiš iz njenega telesa.
To ni lepota,
ampak gon in pisana stekla vitraža in greh.
Senca pavovega peresa oplede moj tilnik ...
Nocoj dišiš omamno kot dekadenca
in dušeč gledališki puder s priokusom po prahu,
hliniš smelost, grabiš mladost,
med drobnimi trni orientalske preproge s perutmi
preraščaš kardamom
in s svojim semenom slikaš gube name,
okužiš me z rožnim oljem,
marmornimi puti in
s starostjo.
.jpg "WALTER Amigo")
Čudovita, res. lp,S
Pozdrav.
Samo ena pripombica.
s priokusom prahu - po bi zbrisala.
Ja. Benetke, barok, ... Vonjam barvo, vosek, vonjam. Čutim in sem sama v sebi. Kot ženska. S svojimi in nesvojimi trenutki razcveta in dekadence.
Čestitke!
Lp S.
Hvala, Tea, za komentar in podčrtanko, tisti prah lahko mirno izbrišeš, ker ni nujno potreben, kar v pesništvu pomeni, da je nezaželen. Sem ga dodala samo zato, da bi bilo bolj jasno, da gledališki puder ni tekoči puder, ampak puder v prahu, tak z velikim čopičem, samo imaš prav, da je to najbrž itak vsi vejo. :)
(Sama je zdaj, ko imam črtico, ne morem več urejati, tako da bo potrebna manjša intervencija.)
Pozdravček, Beatrice
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Beatrice Reiniger
- 19. 02. 2013 ob 07:34
- Prebrano 1132 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 684.95