Bilo je na pustno nedeljo,
na raj sem odpravljala se.
Povedali tákrat so meni,
da v rudniku ubilo te je.

Moji plešoči koraki
na mah spremenili so se,
postali so težki, počasni,
za hip je zastalo srce.

Za hip je telo omrtvelo,
povesile so se roké,
prek ustnic besede nobene,
oči so zapekle solzé.

Misli so moje odslule
v daljo, kjer bil si še živ,
v spominu na dneve minule
zdel si se nepremagljiv.

Moje srce hrepenelo
po tebi premnoge je dni.
Zdaj je srce okamnelo:
še bije, a več ne živi.

Šepečejo ustnice moje
poslednjo ti mojih željá:
Naj ti bo zemljica lahka,
kot da pod njo sva oba.

Ivie