Kot se v mavrici preliva neskončna paleta,
kot jagnje, kobilica, fazan,
tisoči iznajdb narave,
kot se dim v nešteto skrivnostnih oblik zvije,
takšna je moč tvoje domišljije.
Ljubim te, ko sočustvuješ,
ko si razočaran, ko si prizadet,
ko v ogenj pihaš vse do bolečine
in sežeš v moj vodnjak, globlje kot do dna.
Ljubim soj pristaniških svetilk,
pisanih čolnov in hiš,
belega kamna in zelene globine,
ljubim najin skupni jok, od kod ne vem,
sprehaja se med tipkami klavirja,
obsega vse med črno in belo,
na pšeničnih poljih ob cvetočih bezgovih grmih
sipa solze po življenju zagorelih lic
in ponikne med ustnicama
brez besed.
Poslano:
16. 02. 2013 ob 14:31
Spremenjeno:
16. 02. 2013 ob 15:23
pesem, ki jo oči same- pogoltnejo .. v enem dihu steče - sploh ni potrebe, da bi zajemal zrak. To ga bom kasneje.
Odlična!
Poslano:
16. 02. 2013 ob 15:05
Spremenjeno:
16. 02. 2013 ob 15:23
Hvala za komentar. :)
Ponovi se beseda solze, pa ne vem kaj naj z njo, naj jo zamenjam in s čim, morda imaš ti, ker imaš več izkušenj, kakšen nasvet?
Lp, Beatrice
Poslano:
16. 02. 2013 ob 15:14
Spremenjeno:
16. 02. 2013 ob 15:24
več izkušenj?, hvala, bom vzel kot kompliment, a na to se niti sam pri sebi ne morem zanesti - toliko sem se naučil :):)
Meni niti ni zmotilo. Sploh, ker zdaj gledam in se mi zdi poudarek potreben za moment - ko solzam pustiš svojo čisto moč. da jih ne utapljaš v slano vodo, v vodo iz oči ali podobno - meni pade samo slana voda na pamet, a ta ne bi koristila ... sol peče v koreninice. Solze pa imajo svojo blagorodno snov, ki ...
meni pašejo, da ni težav z razumevanjem. Saj če sem prav razumel, je to ta "moč", ki jo nosijo prav one. Iskrene solze ... iz oči človeka.
Pesem je metafora, naj vmes ostane "čista poezija"
Poslano:
16. 02. 2013 ob 15:34
Spremenjeno:
16. 02. 2013 ob 16:04
Lahko vzameš kot kompliment.
Če tako praviš, potem ne bom spreminjala
in hvala. :)
Lp, Beatrice
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Beatrice Reiniger
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!