Mora
V temnem zvoniku odzvanja turobno
vsa žalost, požeta v srnišče grenkobno
in padajo z vrha prežrtih želja
ostanki odrezanih smislov sveta.
V somraku zvonove zamolkle poslušam
in veke prozorne zapreti poskušam,
ker rada za krike bi slepa postala
Zenice pred trganjem žil varovala ...
Na sonce pomislim, otrpla od zvoka,
na kroglo toplote, ki vleče me iz joka,
ki s svitom zelenim grozljivost prežene,
pod veke mi vrne oblive rumene.
In dosti prej, kot se prikaže nov dan,
zavem se, da k luči ne segam zaman.
Utihnejo plitki grozeči zvonovi
pobožajo nežno me modri valovi...
vsa žalost, požeta v srnišče grenkobno
in padajo z vrha prežrtih želja
ostanki odrezanih smislov sveta.
V somraku zvonove zamolkle poslušam
in veke prozorne zapreti poskušam,
ker rada za krike bi slepa postala
Zenice pred trganjem žil varovala ...
Na sonce pomislim, otrpla od zvoka,
na kroglo toplote, ki vleče me iz joka,
ki s svitom zelenim grozljivost prežene,
pod veke mi vrne oblive rumene.
In dosti prej, kot se prikaže nov dan,
zavem se, da k luči ne segam zaman.
Utihnejo plitki grozeči zvonovi
pobožajo nežno me modri valovi...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 14. 09. 2008 ob 12:32
- Prebrano 687 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 277
