AMD Athlon
Medtem ko zapiram in odpiram okna,
čakam tam, kjer je predel čakalnice videti najbolj obupno.
Gneča je
seveda
spet
polna praznine.
Nikjer ničesar,
kar bi utegnilo opravičiti smisel.
Medtem ko odpiram in zapiram zavihke,
čakam misleč, da postanem človek med ljudmi
v predelu sveta, kjer ni znakov življenja.
(Ventilator se le stežka spopada s količino prahu, ki te skuša onemogočiti. Odkar vem, da prah živi, menim, da nimam pravice posegati v njegovo neodtujljivo pravico do življenjskega prostora. Zapustiti te moram. Računalnik. Ne zato, ker si bolan, ker ti manjka procesorske moči in ker imaš grozljivo nizko kapaciteto spomina. Še vedno me privlačiš, tega ne morem zanikati. Najbrž me vedno boš. Pa vendar najina navezanost presega vse meje razumnega. Oprosti.)
Nekje na horizontu mora biti viden X.
Beseddar, postavil si nam ogledalo, vsem računalniškim odvisnikom in vsem, ki si tega (še) ne priznamo. Pesem, ki na lep, neprisiljen, tekoč način preko izpovedi odkrije praznost odnosa, ki je seveda enostranski in ga pravzaprav ni, ker druga oseba ne obstaja. Zaključek pesmi najde perspektivo v verjetju, da nekje x (rešitev) je.
Odličen poetični tekst z aktualno vsebino.
LP, Lidija
Res je vrhunska. sploh ne bom začel naštevati, koliko življenja je tisti prah "iz ventilatorja" raztrosil, četudi kište nismo odpirali ...
ne vem zakaj, a takoj sem se spomnil na Metropolis
lp, Jure
Fajn pesem :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Beseddar
- 13. 02. 2013 ob 17:51
- Prebrano 1141 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 349.3