Danes sem obstala,

moje moči

so pregorele,

vsi štirje koti

mi bodo prišli prav

za ovijanje v samoto,

ki jo bom morala

prenesti,

ker danes nikogar ne bo,

niti pisma od pismonoša,

niti obiska za dobro jutro

s skodelico kave

in jutranjim klepetom.

Danes me bo čas zibal

in ne bo kolen,

da bi se ovila okoli njih,

da bi mi skrajšali trenutke,

ki se vlečejo

kot večni prepih,

da me od tišine

bolijo ušesa

in trga me na koščke,

samota.

IŽ-lev